Knjigorajev zadnji petošolski podvig
21.6. smo imeli celodnevni pouk izven učilnice v Beli krajini, na prehodu kraške v panonsko naravno enoto Slovenije, zaradi česar na bližnjih vzpetinah poleg medvedov in volkov v skalovju živijo tudi gamsi. Žal nismo videli niti enega. Razen čaplje v letu nad Kolpo, kjer smo se hladili, številnih metuljev in rib v vodi. Našli pa smo tudi rečno školjko.
Prve prijazne ljudi, tudi Lucijo in Janeza, ki smo ju že poznali od pomladnega obiska pri nas, smo srečali na ekološki kmetiji Konda, kjer smo se osvežili z domačim sadnim jogurtom v steklenih kozarčkih, videli velike in male pujse, pravega psa čuvaja, ki je bil zelo glasen in lahko pobožali ovčke.
Obiskali smo OŠ Stari trg ob Kolpi, kjer smo doživeli zelo topel sprejem ob belokranjskih domačih dobrotah. Ogledali smo si šolske prostore, ki so kakor en dom, imajo pa tudi muzejsko učilnico s starimi predmeti, na primer, leseno peresnico. Videli smo, kako poteka pouk z majhnim številom učencev v majhni učilnici. Dve gospe Mojci, ravnateljica in pomočnica, sta nam vse razkazali in razložili. Na mini igrišču smo 'tolkli kozo', potem pa sodelovali na prijetni kulturni prireditvi.
Tako kot mi zjutraj, so bili veseli tudi naši gostitelji, ko smo jim izročili presenečenje naših staršev: čepice s ščitnikom s Knjigorajevim logotipom. Nas so razveselili z lesenimi obeski. Po okusnem kosilu smo imeli dogodivščino ob in v Kolpi. V stari Baričevi hiši nas je gospod Jože naučil delati pleteno košarico iz šibja. Predvsem smo na lastni koži spoznali, kako je lahko neko delo videti enostavno, dokler dela nekdo drug, v resnici pa je zahtevno in naporno.
Še vreme je bilo na naši strani, saj smo v nevihto zapeljali šele pri Ribnici, ko se je od Ljubljane pomikala proti krajem, od koder smo se utrujeni vračali domov.
Učenci 5.a ter učiteljici Maruša in Tatjana smo hvaležni za vsa doživetja in prijaznosti učencem, učiteljem, kuharicam, pomočnici in ravnateljici OŠ Stari trg ob Kolpi, vsem na kmetiji Konda, gospodu Jožetu in zlasti gospe Lidiji Maričič iz Baričeve hiše, ki že 7 let povezuje Ljubljano in prelep delček naše dežele, poimenovan po belih brezah.
